Petek, 7. april 2023

V Prešernovem gledališču Kranj slovesno sklenili festival in podelili nagrade 53. Tedna slovenske drame

Osrednji festival uprizoritev, nastalih po slovenskih dramskih besedilih, se je tradicionalno začel na svetovni dan gledališča, 27. marca, slovesno pa se zaključuje 7. aprila 2023.

V dvanajstih dneh festivalskega programa so si obiskovalke in obiskovalci lahko ogledali sedem predstav v tekmovalnem in pet v spremljevalnem programu ter še dvanajst dogodkov bogatega dodatnega programa, del katerega so bili problemski razgovori, okrogle mize, strokovna srečanja, srečanja mednarodnih partnerjev, gledališka intervencija v mediju žive skulpture, bralne uprizoritve, dneva nominirancev in koncerta.

Festivalski program je bil odlično sprejet in zelo dobro obiskan, kar polovica predstav je bila razprodana, občinstvo in mediji pa so aktivno spremljali tudi vse dogodke dodatnega programa. Veseli smo, da so se tokrat lahko vse festivalske predstave odvile v Kranju. Festival smo letos razširili na nove lokacije v starem mestnem jedru Kranja in tudi v rove pod njim, pri pripravi festivala smo sodelovali z več kot dvajsetimi različnimi organizacijami: institucionalnimi gledališči, fakulteto, inštituti, nevladnimi in mednarodnimi organizacijami, na festivalu pa je sodelovalo več kot 300 umetnic in umetnikov ter drugih gostov.

"Ponosen sem na festival, na sodelavke in sodelavce, na gledališče in na mesto Kranj. 53. Teden slovenske drame je bil še boljši, še bolj odprt, še bolj intenziven in še bolje obiskan kot dosedanji. Ponosen sem, da smo se zarili v vse pore mesta in da smo v Kranj pripeljali umetnice in umetnike, strokovnjakinje in strokovnjake iz vse Evrope. Iskreno čestitam tudi vsem nagrajenkam in nagrajencem festivala. V Evropi, v Sloveniji, v Kranju, v Prešernovem gledališču je letos znova doma dobra drama," je ob zaključku festivala povedal direktor Prešernovega gledališča Jure Novak.

Na sklepni slovesnosti smo podelili osem nagrad 53. Tedna slovenske drame:

nagrado občinstva za najboljšo predstavo festivala,
nagrado Tedna slovenske drame za najboljšo igralko,
nagrado Tedna slovenske drame za najboljšega igralca,
posebno nagrado Tedna slovenske drame po presoji žirije,
Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa,
Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v dramaturgiji,
nagrado za najboljšega mladega dramatika oz. dramatičarko,
nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo dramsko besedilo.

Slovesni zaključek v režiji Žive Bizovičar se je začel s pozdravnimi nagovori direktorja Prešernovega gledališča Kranj Jureta Novaka, podžupana Mestne občine Kranj Janeza Černeta ter ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko, nato je sledila podelitev nagrad. Prireditev, ki sta jo povezovala Tina Resman in Blaž Setnikar, je obogatila glasbena zasedba Gugutke (Nejc Poljanec, harmonika, glas; Luka Poljanec, tolkala; Benjamin Barbarič, kitara, violina; Gal Golob, kontrabas; Tomaž Zevnik, klarinet).

53. Teden slovenske drame, festival presežkov slovenske dramske ustvarjalnosti, je tako uspešno sklenjen.

Gledališče, hvala, da si!

NAGRADE 53. TEDNA SLOVENSKE DRAME

NAGRADA PO IZBORU OBČINSTVA

Prešernovo gledališče nagrado po izboru občinstva podeljuje v sodelovanju s časopisom Gorenjski glas in Mestno občino Kranj.
V konkurenci je bilo sedem uprizoritev tekmovalnega programa (Usedline; Pravljice našega otroštva; Ne ti meni Alice (once again); 410 kilometrov; Od kod, dekle, si ti doma; Žene v testu; Kako je padlo drevo) ter pet uprizoritev spremljevalnega programa (Realisti; Godzilla Tribute Band; Da me je strah?; Razmetana soba; Spolna vzgoja II: Diagnoza + Consentire).
Gledalci so po vsaki predstavi prejeli glasovnico in uprizoritev nagradili s točkami od 1 do 5. Letošnje festivalsko občinstvo je najbolj prepričala uprizoritev:

USEDLINE

(Katarina Morano)

v režiji Žige Divjaka, ki je nastala v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Uprizoritev je prejela povprečno oceno 4,930.

***

ŠELIGOVA NAGRADA za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa

Izmed sedmih uprizoritev v tekmovalnem programu selektorja Roka Bozovičarja je strokovna žirija, ki so jo sestavljale Tery Žeželj (predsedujoča), Diana Koloini in Anđelka Nikolić, soglasno razglasila, da Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev prejme:

Žene v testu

(avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi) v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana

Utemeljitev:

Uprizoritev Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana, je izrazito izviren avtorski projekt, ki na doslej neviden način obdeluje slovenske ljudske pesmi. Naboru tako precej znanih kot tudi manj znanih pesmi je skupno to, da osredišča ženske like in jim daje novo mesto v slovenski tradiciji. Podobe žensk, ki jih uokviri s cikličnostjo, postavi v kontekst časa njihovega nastanka ter ob tem rekonstruira stare rituale in obredja, obenem pa nevsiljivo poudari sodobnost in celo emancipatornost nekaterih motivov in tem. Materialnost nekdanjega vsakdana izjemno spretno uporablja za izgradnjo svežega in avtentičnega gledališkega jezika. Tega sestavlja zelo širok diapazon izraznih sredstev, ki ga oblikujejo in soustvarjajo vse ustvarjalke in ustvarjalci uprizoritve. Avtorskemu projektu uspe ustvariti izjemen igralski kolektiv štirih žensk različnih generacij, ki v izjemni skupni igri in podpori odpirajo prostor za prepričljive individualne igralske kreacije.

***

NAGRADO TEDNA SLOVENSKE DRAME ZA NAJBOLJŠO IGRALKO tekmovalnega programa po presoji žirije prejme:

Zvezdana Mlakar

za vlogo Tazimske v uprizoritvi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je nastala v produkciji SNG Drama Ljubljana

Utemeljitev:

Zvezdana Mlakar v uprizoritvi Žene v testu v režiji Žive Bizovičar ustvari pretresljiv lik Tazimske, ki najizraziteje zagotavlja prisotnost tradicionalnih znanj in modrosti, obenem pa vzdržuje sodoben igralski izraz. S tem uprizarja izjemno kompleksno in ambivalentno žensko identiteto, ki gre veliko globlje od stereotipnih branj figur stark v folklorni imaginaciji ter se ne izogiba izražanju krutosti, jeze in upora. V uprizoritvi, ki temelji na kolektivni igri, ima Zvezdana Mlakar izvrstne partnerke, v zaključku pa prav ona uprizoritvi podeli posebno težo in ostrino.

***

NAGRADO TEDNA SLOVENSKE DRAME ZA NAJBOLJŠEGA IGRALCA tekmovalnega programa po presoji žirije prejme:

Gregor Zorc

za vlogo v uprizoritvi Pravljice našega otroštva v režiji Jerneja Lorencija, ki je nastala v produkciji Prešernovega gledališča Kranj in SNG Nova Gorica

Utemeljitev:

Gregor Zorc v uprizoritvi Pravljice našega otroštva suvereno izkorišča prostor, ki mu ga daje gledališka forma, v kateri je igralec tudi sam svoj dramatik, dramaturg in režiser. Znano pravljico interpretira z nepričakovanega zornega kota. Še zlasti inventiven pa je s pripovedmi osebnih zgodb, ki z okusom, mero in žanrsko distanco presegajo podajanje osebne izkušnje ter ustvarjajo prepričljive in pretresljive gledališke trenutke. V uprizoritev vnaša živost in izvrstnost pripovedovalske umetnosti, obenem je izvrsten partner svojim igralskim kolegicam in kolegom.

***

POSEBNO NAGRADO TEDNA SLOVENSKE DRAME ZA UČINKOVIT UPRIZORITVENI POSTOPEK po presoji žirije prejme uprizoritev

Usedline

(Katarina Morano)

v režiji Žige Divjaka, ki je nastala v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega

Utemeljitev:

Uprizoritev Usedline Katarine Morano v režiji Žige Divjaka in produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega sopostavlja natančno orkestrirano govorno izvedbo besedila in mizanscensko akcijo v gledališkem prostoru. Na eni strani imamo precizno ritmizirano in komponirano govorno partituro, na drugi pa premišljeno spreminjanje odrskega prostora iz scenografskega hiperrealizma v simbolno pomenljiv prazen prostor. Ti dve strani, komplementarni ravno v svoji različnosti, skupaj s celotno ustvarjalno ekipo oblikuje predan igralski kolektiv.

***

GRÜN-FILIPIČEVO PRIZNANJE ZA DOSEŽKE V SLOVENSKI DRAMATURGIJI

Strokovna žirija v sestavi Vesna Jevnikar (predsedujoča), Jakob Ribič in Tomaž Toporišič je soglasno razglasila, da Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji prejme

MOJCA KREFT

Utemeljitev:

Mojca Kreft je dramaturginja v pravem in najširšem pomenu te besede. Svojo ustvarjalnost in posebno energijo je v svoji dolgoletni in bogati karieri posvečala široki paleti gledališč, na začetku svoje poklicne poti tudi enemu najbolj pronicljivih eksperimentalnih gledališč sedemdesetih let 20. stoletja, gledališču Pekarna, v katerem je bila najtesnejša sodelavka Petra Božiča, Iva Svetine in Lada Kralja ter je bila med drugim dramaturginja dveh pomembnih uprizoritev, ki sta v mnogočem spremenili geografijo slovenskega in jugoslovanskega gledališča: Tako tako Mirka Kovača v režiji Ljubiše Ristića in Jaz sem gospa Marija Petra Božiča in Pavleta Zidarja v režiji Boštjana Vrhovca. Svojo pot je nadaljevala v Mestnem gledališču ljubljanskem, ko ga je vodil legendarni dramaturg Lojze Filipič, po čigar smrti je prevzela velik del dramaturških nalog, ter v sedemdesetih in osemdesetih letih v družbi Bojana Štiha, Marka Slodnjaka, Ervina Fritza, Zlatka Šugmana in drugih sooblikovala in pogosto tudi vodila umetniško podobo Mestnega gledališča. V tem času je sodelovala z vodilnimi režiserji, imeni, kot so Mile Korun, Janez Pipan, Franci Križaj, Žarko Petan in Dušan Jovanović, ter soustvarila vrsto odmevnih in nagrajenih uprizoritev. Svoje delovanje v tem gledališču je kronala s knjigo 35 let MGL, obsežno monografijo, ki jo je zasnovala in uredila. Ustvarjalno pot je Mojca Kreft med letoma 1989 in 1999 nadaljevala kot umetniška vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V njenem obdobju se je gledališče izjemno uveljavilo, uvedla je vrsto pomembnih premikov, tudi v mednarodni prostor, obogatila ansambel z diplomanti AGRFT in sodelovala z izjemno kvalitetnim spektrom režiserk in režiserjev: Meta Hočevar, Barbara Hieng Samobor, Mile Korun, Svetlana Makarovič, Vinko Möderndorfer.

Njeno dragoceno, poglobljeno in vztrajno raziskovalno in uredniško delo je v obdobju od 2001 do 2009, ko je delovala kot kustosinja Slovenskega gledališkega muzeja in tesna sodelavka direktorja Iva Svetine, obrodilo bogate sadove, med drugim je pripravila pomembne razstave in monografije. Po upokojitvi je svoje delo nadaljevala na dveh odgovornih položajih, najprej kot umetniška vodja Šentjakobskega gledališča, pred kratkim pa kot v. d. direktorice Slovenskega gledališkega inštituta. Če strnemo njeno profesionalno pot, v celoti posvečeno različnim utelešenjem gledališča, primarno seveda dramaturgiji: na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala slovenščino in etnologijo, po dveh letih študija je vzporedno vpisala dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je leta 1975 diplomirala. Bila je dramaturginja (in večkrat v. d. umetniške vodje) v Mestnem gledališču ljubljanskem (1975–1987), dramaturginja v Drami SNG Maribor (1987–1989), umetniška vodja (1989–1999) in dramaturginja (2000) v Lutkovnem gledališču Ljubljana, zatem je od leta 2001 do leta 2009 kot kustosinja vodila zvočni arhiv v Slovenskem gledališkem muzeju, kjer je dobila strokovni naziv muzejska svetovalka, leta 2020 je postala umetniška vodja v Šentjakobskem gledališču Ljubljana, leta 2022 pa v. d. direktorice Slovenskega gledališkega inštituta. Kot dramaturginja posameznih uprizoritev in avtorica esejev je sodelovala z večino slovenskih poklicnih gledališč (Drama SNG Maribor, SLG Celje, SNG Drama Ljubljana, SNG Nova Gorica, SSG Trst) in eksperimentalnih gledališč (Akademijski studio, Eksperimentalno gledališče Glej, Eksperimentalni oder Škofja Loka, Gledališče Pekarna, UD Stara steklarska Ptuj), določen čas pa tudi s Šentjakobskim gledališčem v Ljubljani.

Mojca Kreft je bila selektorica Tedna slovenske drame (1984) in mednarodnega bienalnega festivala Zlata paličica (2005 in 2007) ter članica številnih strokovnih žirij na področju scenskih umetnosti. V različnih strokovnih publikacijah je objavila številne prispevke; z razpravami o gledališču in dramatiki je vrsto let sodelovala z Radiem Slovenija. Med njenimi uredniškimi deli omenimo samo nekatere: monografijo Oresteja '68 (2008), monografijo Franci Križaj: v varnem pristanu ustvarjalnega nemira (gledališka vinjeta) (2017) in monografijo, ki jo je uredila o dramatiku Ivanu Mraku (2007). Tako se je s svojim opusom in bogatim delovanjem, omenili smo samo vrhove njenega dela, zapisala v zgodovino gledališča kot ustvarjalka, ki z delom in osebnostjo v mnogočem prerašča dramaturško delovanje, hkrati in predvsem pa je prava in vélika gledališka oseba in osebnost. Grün-Filipičevo priznanje Mojci Kreft za dosežke v slovenski dramaturgiji je zato za člane žirije poklon spoštovani kolegici, ki je v mnogočem vzor mlajšim generacijam ustvarjalcev in raziskovalcev na področju slovenske dramaturgije in gledališča.

NAGRADA ZA MLADEGA DRAMATIKA

Na natečaj za nagrado za mladega dramatika, v katerem konkurirajo besedila avtorjev starih do trideset let, je letos prispelo enajst besedil. Med njimi je strokovna žirija v sestavi Vesna Jevnikar (predsedujoča), Jakob Ribič in Tomaž Toporišič nominirala tri besedila: Manca Lipoglavšek: Zamrzovanje, Iva Š. Slosar: Kako se smeji papež in Jaka Smerkolj Simoneti: Pesem ptic v drevesnih krošnjah.

Nagrado je soglasno dodelila

Manci Lipoglavšek

za besedilo

Zamrzovanje

Reinterpretacija pravljice Deklica z vžigalicami

Utemeljitev:

Zamrzovanje je igra o igri, drama v drami, tako kot Pirandellovih Šest oseb išče avtorja, hkrati pa je umetelno in neizprosno izpisana parafraza ali svobodna dramska oziroma postdramska obdelava Andersenove pravljice Deklica z vžigalicami, ki sproža še dodatne medmedijske in medkulturne navezave, npr. film Dekle iz tovarne vžigalic (Tulitikkutehtaan tytto) finskega režiserja Akija Kaurismäkija. Na medmedijskost nas napoti v uvodu že avtorica sama s pojasnilom "Besedilo vsebuje teme, motive in posamezne citate dramskih besedil", ki jih taksativno našteje, in doda, da je verjetno še kakšnega pozabila. Gibljemo se skratka znotraj postdramskega, kjer avtorica uveljavlja izjemno zanimivo, večplastno, neujemljivo in hibridno reinterpretacijo in parafrazo Andersenove pravljice, ki jo postavi v sodobnost, v tukaj in zdaj, vključi avtorico-rapsodinjo, njen lik Deklice in še tri like disfunkcionalne družine: Očeta, Mater in Sina.

Začne se medbesedilno tkanje oziroma vzporedna akcija, ki večinoma poteka na treh ravneh, Oče – Deklica (spolna zloraba), Mati – Sin (incest) in Deklica – Avtorica, ki se jima v nekem trenutku pridruži Deček. Pred dramateso-rapsodinjo, ki začne igro z avtorsko blokado, in seveda pred bralcigledalci se odvrtijo fragmenti krutih zgodb disfunkcionalne družine in družbe, ki izhajajo iz temeljnega občutka zapuščenosti ter foucaultovskega sveta kaznovanja, zaznavnega in zaznanega že pri Andersenu in njegovi kruti pravljici. Toda to, kar beremo v primeru Zamrzovanja, ni pravljica, ampak ogledalo, v katerem se kot pri Shakespearju odslikavajo naša življenja. Avtorica vztrajno šiva zgodbe, jih povezuje med seboj, komentira, zvočno in bralno prekriva drugo z drugo, jih poantira, pospešuje in zavira v avtorski postdramski govorici, ki hkrati gradi in razdira fabulo in spreminja sižejske taktike. Tako ob uporabi lynchevskega suspenza ta nenavadna in ostra igra pritegne bralca v kruti labirint sedanjosti, ki se (tako kot pri Andersenu) izteče v zamrznitve, male in velike smrti.

***

NAGRADA SLAVKA GRUMA za najboljše novo nastalo dramsko besedilo

Nagrado Slavka Gruma, letos podeljujemo že 44-tič. Med petintridesetimi prispelimi besedili je zgoraj omenjena žirija nominirala naslednjih pet: Katarina Morano: Kako je padlo drevo, Matjaž Zupančič: Te igre bo konec, Nina Kuclar Stiković: deklici, Anja Novak Anjuta: Tekst telesa, Rok Gregor Vilčnik rokgre: Meja

Nagrado so soglasno podelili

Anji Novak Anjuti

za besedilo

Tekst telesa

Utemeljitev:

Tekst telesa je izrazito sodobno besedilo, ki deluje sveže tako po temi, ki jo obravnava, kot po načinu, kako to počne. Besedilo je neposredno in inteligentno, kompleksno, problemsko in politično, mestoma pa tudi duhovito in poetično. V postdramsko tkivo vpisuje neodramske elemente, denimo pripoved, s tem pa sledi usmeritvi dramske pisave, kakršna se vzpostavlja po postdramskem obdobju. Pripoved je pri tem treba razumeti povsem dobesedno. Glavni protagonist besedila je namreč telo ali, bolje rečeno, drama in morda kar performans tega telesa, saj ta s svojimi simptomi in boleznimi – "z ostrimi členki, izklesanimi rebri, rdečimi ranami na želodcu, uničenimi jetri itn." – kot nekakšen medij pripoveduje zgodbo o okolju, v katerem biva, in o odnosih, ki jim (posredno ali neposredno) pripada. To telo je žensko telo, poleg tega pa tudi telo treh generacij in s tem telo več časov: telo babice, ki obravnava vprašanje ženskega užitka in problematizira vlogo žensk v okolju, ki jih reducira le na reproduktivno funkcijo dojenja in rojevanja, telo mame, ki je spolno zlorabljena, in telo deklice, ki trpi za anoreksijo. To telo je torej bolno telo, toda bolezen je, kot piše v besedilu, "le zdrav odziv telesa na bolno okolje". Zato je to telo tudi politizirano telo, kajti "osebno je politično" – vzroka za bolezni ne gre iskati v posamezniku, v njegovem notranjem ustroju, pač pa v nasilju zunanjega okolja, ki je strukturirano v prevladujočih družbenih razmerjih, v hierarhiji in dinamiki moči med spoloma, v reaktivnih in represivnih mikropolitikah, v nenehnih poskusih degradacije življenja itn. Telo je torej prazna stran, platno, na katero se od zunaj postopoma, a grobo nanašajo podobe, okolje se nasilno vpisuje vanj, saj telo vse vidi in sliši – in če o tem tisti, ki mu telo pripada, ne govori, prej ali slej o tem začne govoriti telo samo, um sicer lahko reče, da je vse v redu, a telo kriči, vse dokler se ne zvrne, pade po tleh in kolapsira. Besedilo torej namiguje, da je treba govoriti, preden spregovori telo, a hkrati je treba branje besedila razumeti tudi povsem dobesedno – kot spodbudo k pozornosti, k čuječemu branju nas obdajajočih pa tudi naših lastnih tekstov teles.

***